Raziskovalno-inovacijski ukrep (RIA)

Raziskovalno-inovacijski ukrep ustvarja novo znanje ali raziskuje izvedljivost nove tehnologije. Umeščen je na konec z nizko zrelostjo (približno ravni tehnološke pripravljenosti 2 do 5) njegov rezultat pa je razumevanje in dokazano načelo, ne izdelek.

Financiran je v višini 100% upravičenih stroškov za vse v konzorciju, za podjetja in univerze enako, plus pavšalnih 25% za posredne stroške. Prav ta enotna stopnja je razlog, da RIA privabi industrijo, ki se sicer sodelovalnih raziskav ne bi dotaknila: sofinanciranja ni treba iskati.

Privzeti pogoj upravičenosti so trije neodvisni pravni subjekti iz treh različnih držav članic ali pridruženih držav, od katerih ima vsaj eden sedež v državi članici. Neodvisen pomeni to, kar piše, matična družba in njena hčerinska štejeta kot ena. Večina dejanskih konzorcijev ima osem ali dvanajst partnerjev, ne zato, ker bi pravila to zahtevala, ampak ker je poglavje o učinku laže zagovarjati z dobavno verigo v njem.

Ocenjujejo se odličnost, učinek in izvedba, vsako do pet z eno decimalko, vsako mora doseči vsaj 3, skupno pa vsaj 10. V praksi so financirani predlogi nad 13, pri preveč zasedenih temah pa nad 14, kar pomeni, da lahko predlog preseže vse pragove, je objektivno primeren za financiranje in vseeno izpade po razvrstitvi. To je običajen izid in ne znak slabega predloga.

Običajen obseg je €3, 6 milijona v treh do štirih letih, čeprav je pričakovano število dodelitev pri sami temi veliko boljši vodnik kot katero koli povprečje. Vprašajte se, koliko znašajo sredstva teme, deljena s pričakovanimi dodelitvami, in sestavite konzorcij, ki lahko to številko smiselno absorbira, predlagati €8 milijonov za temo, ki pričakuje, da bo na projekt dodelila €4 milijonov, se bere, kot da teme niste prebrali.