Dvostopenjska oddaja

Dvostopenjski razpis najprej zahteva kratek oris (običajno 10 strani) ki se ocenjuje po zmanjšanem naboru meril, običajno odličnosti in učinku. Tisti, ki ga prestanejo, so nekaj mesecev pozneje povabljeni k oddaji celotnega predloga, po vseh merilih.

Privlačna je razporeditev truda. Deset strani je za majhno ekipo delo dveh tednov in ne četrtletja, konzorcija pa za pisanje ni treba imeti sestavljenega do konca. Za organizacijo, ki preizkuša, ali ima zamisel oprijem, je to najcenejša resnična povratna informacija, ki je na voljo.

Naprej je običajno povabljena približno tretjina predlogov s prve stopnje, čeprav se razmerje po temah razlikuje. Prestati prvo stopnjo je resničen napredek in nobeno jamstvo: druga stopnja je konkurenčna sama zase in predlogi tam redno padejo.

Past je vrzel med stopnjama. Celoten predlog zapade več mesecev pozneje, pričakuje pa se, da bo konzorcij, opisan v orisu, v bistvu tisti, ki odda. Partnerji se odmaknejo, prednostne naloge se spremenijo, predlog druge stopnje, ki tiho zamenja polovico partnerjev, pa vabi vprašanja o tem, ali je ocenjena zasnova sploh preživela.

Prvo stopnjo pišite kot stisnjeno različico pravega predloga in ne kot vabo. Strokovnjaki na drugi stopnji pogosto vidijo, kaj ste oddali na prvi, celoten predlog, ki je med njima spremenil smer, pa se bere kot oportunizem in ne kot razvoj.