Prispevek v naravi

Prispevek v naravi je nedenarni vir, ki se šteje v projekt: čas zaposlenih, ki ga nihče ne zaračuna, uporaba opreme ali prostorov, podarjene storitve, brezplačno zagotovljen material. Tako organizacija prispeva, ne da bi prenašala denar.

Ali se šteje v zahtevo po sofinanciranju, je povsem stvar pravil programa, in sistemi se v tem ostro razhajajo. Nekateri prispevke v naravi sprejemajo prosto, nekateri samo iz določenih virov, nekateri zahtevajo, da je določen delež prispevka v DENARJU, nekateri pa jih sploh ne sprejemajo. Korejski nacionalni programi R&R so jasen primer denarne zahteve, ki ujame prijavitelje, ki so v proračun vpisali čas raziskovalcev.

Vrednotenje mora biti zagovorljivo in dokumentirano. Čas zaposlenih se vrednoti po dejanskem strošku plač, ne po tržnih cenah; uporaba opreme po amortizaciji ali uveljavljeni notranji postavki; podarjene storitve po tem, kolikor bi stala primerljiva storitev. Optimistično vrednotenje je na tem področju najpogostejša ugotovitev.

Isti prispevek se ne more šteti dvakrat. Čas, ki je že zaračunan drugim sredstvom ali že štet kot lastna udeležba drugje, tukaj ni na voljo, revizorji pa usklajujejo med financerji prav zato, ker se dvojno štetje dogaja tu.

Obravnavo potrdite, preden na njej zgradite proračun. Odkritje po dodelitvi, da bi moral biti vaš prispevek v denarju, je težava brez poceni rešitve in običajen razlog, da organizacije odstopijo med izborom in podpisom.