Stroški na enoto

Strošek na enoto je fiksen znesek na enoto nečesa, na raziskovalca-mesec, na osebo-dan, na žival, na dostop do infrastrukture. Zaračunate število enot, pomnoženo s postavko, in dokazujete enote, ne porabe.

Odpravi celotno kategorijo administracije. Ni računov za usklajevanje, ni amortizacijskih načrtov, ni rekonstrukcije tega, koliko je mesec časa neke osebe res stal. Pokazati morate, da so se enote zgodile: raziskovalec je bil zaposlen in je delal prijavljene mesece, vzorci so bili obdelani, dostop se je zgodil.

Na tem so zgrajeni ukrepi Marie Skłodowska-Curie, zato so upravno najlažji del programa Horizon Europe. Dodatki za življenjske stroške, mobilnost in družino so stroški na enoto, prilagojeni s koeficientom države, in nihče za njihovo utemeljitev ne oddaja plačilne liste.

Ponavljata se dva posebna primera. Lastniki MSP in fizične osebe brez plače (ustanovitelj, ki jemlje dividende namesto plače) nimajo stroška osebja, ki bi ga zaračunali, zato strošek na enoto zapolni vrzel, ki bi sicer njihov čas pustila brez financiranja. Interno zaračunano blago in storitve je mogoče zaračunati po strošku na enoto, izračunanem iz upravičenčevega lastnega stroškovnega računovodstva, in tako osrednje enote zaračunavajo projektom.

Postavka je lahko glede na vašo dejansko porabo ugodna ali neugodna in razliko v obeh primerih nosite sami. To je kupčija: gotovost in nizka administracija v zameno za sprejetje cene, ki je niste določili vi.